Nekje med razočaranjem in sprejemanjem
Accio Mare 3.del
Priznati moram, da če nebi bilo Sebastjana, bi prikolico peljala nazaj prejšnjemu lastniku in zahtevala nazaj svoj denar. Ker pa sem v življenju prestala že dosti hudega in imam vedno mirnega Sebastjana, sem se lotila stvari, nad katerimi lahko imam nadzor. Odstranjevanje preostalih stvari. Tudi tukaj sem doživela rahlo hladen tuš, ko sem poleg dela stene kopalnice odstranila tudi dobršen del strašne tapete. In kaj je dekletu storiti? Ja v roke sem vzela špahtel in odstranila še vso ostalo tapeto, ki sem jo lahko. Torej ne samo, da bomo renovirali podvozje; brusili, kitali in barvali bomo tudi notranjost.
Med tem, ko je moj mož delal luknjo v podvozju sem jaz neusmiljeno odstranjevale ostale stvari. Vrata omar, pograd, kuhinjski del s predali, karnise in žaluzije, ki jih ne potrebujemo več. In seveda tapete v kopalnici nad luknjo. Ko sem zaključila z odstranjevanjem, sem se lotila še brušenja. Zbrusila celo notranjost prikolice, pa ne do tapet, da ne bo pomote, ampak samo toliko, da sem odstranila sijaj s površin. Ves čas pa sem razmišljala o tem kakšno barvno paleto bom namenila najini prikolici, kako se bo imenovala. Kako bom v njej ob deževnih jesenskih dneh, zavita v odejo brala knjigo ali vihtela kvačko in poslušala dežne kaplje na strehi. Kako mi noben prhel les podvozja tega ne bo preprečil.
Fizično delo je bilo skoraj katarzično in čeprav so me bolele roke in sem izgledala kot mlinar, se je z vsakim zbrušenim, delom manjšala tudi moja jeza. Ko sem bila gotova se notranjost ni več svetila, vendar se je skladala z luknjo v tleh. Prikolica pa je postala dosti bolj moja.
