Zgodba o dveh domnevnih samcih, nekaj minutah igre in štirih nepričakovanih mladičkih.
Ko sem se kmalu po poroki preselila k Sebastjanu je njegova hčera že imela svojega zajčka. Malega, luštkanega, belega Bekota. In ko smo Sebastjan ,moja hčerka in jaz v trgovini kupovali hrano zanj sem jaz zagledala nekaj zaradi česar mi je zaigralo srce. Malega, lepega, črnega zajčka. Bil je sam v kletki in se mi je močno zasmilil. Zajčka sem seveda na vrat na nos kupila. Z nami je torej domov odšel mali, črni zajček Blacky. Doma smo imeli staro kletko od veverička v katero sem ga namestila. Kasneje je seveda dobil svojo kletko, ki ni imela ničesar skupnega z veveričkom.
Torej oba zajca naj bi bila zajca, samca. Malo pred novim leto sem bila varuška lepemu Bekotu in mojemu malemu Blackyju. Oba zajčka sta se igrala na kavču, kot že tolikokrat prej in prizorom sem se prav smejala, ker sta pač počela odrasle zajčje stvari.
Preden pišem naprej moram poudariti eno zelo pomembo stvar, pri nakupu svojega zajca sem trikrat vprašala če je res samec, ker smo doma že imeli samca. Trgovec mi je zagotovil, da je zagotovo samec. Super torej se lahko družita.
Ker si je Sebastjanova hčerka želela še enega zajčka, je za Božička dobil zajčico Brawni. Torej smo imeli tri lepe zajčke.
Nekje 4 tedne po novem letu pa je Sebastjanova hčerka polna šoka pritekla v dnevno sobo ati, ati Beko ima mlade. Samo predstavljate si lahko kako narobe je v prvi sekundi v moji glavi zvenel ta stavek. Kako če je samec? No izgleda ni.
Tako smo zaradi nekaj minut igre med dvema samcema prišli, do spoznanja, da Beko ni Beko ampak Bekica. In iz treh krasnih majhnih zajčkov na sedem krasnih lačnih ust. Poleg tega pa sem iz situacije potegnila zelo pomembno lekcijo živali imej vedno ločene, dokler nisi 100% prepričan katerega spola so. In ta lekcija se mi je v bodoče obrestovala.