Prvi kilometri, prvi PZA in prvi pravi občutek, da je prenova uspela.
Za prvi izlet smo si izbrali Prekmurje. Kdo bi rekel zakaj ne primorja in moj odgovor je zato ker tja gredo vsi. Mi pa smo precej nekonvencionalni. Malo pa tudi zato ker sem želela predvsem jaz, obiskati kraj, kjer še nisem bila.
Dan pred prvim izletom je bil zaznamovan z zadnjimi pripravami, malenkostmi, izboljšavami in pakiranjem. Meni seveda ni dalo miru zato sem morala vmes še na vrt, kjer sem malo oplela in seveda nabrala nekaj zelenjave. Zaspali smo šele ob polnoči in ker je hčerka želela spati v prikolici sva ji ustregla. Po zgodnjem vstajanju, kavi in jutranjim ritualom smo v prikolico naložili še zadnje stvari in se odpravili na pot. Naš cilj Bukovniško jezero.
Po dobrih dveh urah vožnje smo prišli na cilj. In kakšen cilj je to bil. Mir, narava in občutek, da se je čas za trenutek ustavil. Bila sem navdušena. Še vedno sem. Ljudje so prijazni, narava je skoraj neokrnjena okolica pa ponuja številna doživetja. Mali PZA urejen skoraj bolj kot kakšen kamp. Eden redkih v Sloveniji, kjer lahko parkiraš tudi prikolico in lahko ostaneš, dlje kot en dan. Priznam, ko smo se namestili sem skoraj dve uri sedela na stolu pred prikolico ter uživala v trenutku. Hčerka se je igrala, Andi je počival v senci midva s Sebastjanom pa sva samo sedela v tišini. Malo utrujena, malo ponosna in še vedno nekoliko v šoku, kaj nama je uspelo.
V manj kot mesecu sva iz stare Adrie naredila dom na kolesih.