Vsakič, ko sva mislila, da sva prišla do konca, naju je čakala nova zgodba.
Accio Mare 9.del
Priznam, ko sva prikolico kupila sploh nisem vedela koliko dela bo z njo in kakšna presenečenja nama bo pripravila. Vedela sem samo dvoje končno so se mi uresničile otroške sanje o lastništvu prikolice in da imam ob sebi nekoga, ki ne bo obupal. In prav to je bilo tisto kar naju je gnalo naprej, sploh mene. Večkrat dnevno sem se Sebastjanu opravičila zaradi katastrofe na dvorišču, on pa se je samo nasmehnil vzel v roke orodje in popravljal stvari.
Med prenovo je bilo obdobje ko sem pri vsaki odkriti stvari, pomislila huje ne more biti. No pa je lahko bilo. Ko se mislila, da naju je prikolica končno nehala presenečati, sva odkrila vedno nova in nova polovična popravila.
O vsem kar sva poleg že omenjenih stvari našla v, pod ali na prikolici sploh ne bom pisala. Pa ne, da nebi želela, ampak o tem enostavno ne želim več razmišljati. Ker knauf profil, vijaki in neustrezna guma so zabavni. Za vse ostalo pa si želim, da gre čim prej v pozabo.