Zakaj se z obiski redko družimo v dnevi sobi
Naša dnevna soba ni videti kot iz kataloga pohištva. V njej je vedno nekaj življenja. Poleg kavča, televizije in klubske mizice se v njej najdejo tudi kletke, vreče hrane, kakšna pozabljena posodica in kup živalskih pripomočkov. Nekateri bi temu rekli kaos. Jaz temu pravim dom.
Kletke niso vedno brez enega samega kakca in v dnevni sobi ni vedno vse na svojem mestu. Živim z živalmi, ne s plišastimi igračami. Pomembno pa mi je, da imajo primerno oskrbo, čisto vodo, dobro hrano in dovolj pozornosti.
Glodalci imajo svoje kletke, ki jih redno čistimo saj ima vsaka žival svoj vonj. Jaz pa nimam nobene želje gledati televizije, brati ali kvačkati med muhami. Dnevna soba je hvala bogu dosti velika, da sprejme to število kletk. Poleg tega pa sprejme tudi vso hrano, ki jo živali potrebujejo in vso ostalo opremo. Priznam, da se kdaj izgubi kakšna vrečka priboljškov in da vedno ne vem kje je posodica za doziranje hrane, ali pa škarje za striženje krempljev. Dobro pa vem, kdaj so podgane vznemirjenje, kdaj se Biba dolgočasi in kdaj si Boris želi pozornosti.
Vse tri mačke imajo prost dostop do zunanjega sveta niso omejene z ogradami in kletkami, so sterilizirane, redno cepljene in zaščitene pred notranjimi in zunanjimi zajedavci. Pa sta dve vseeno dočakali lepo starost. Ponoči spijo na najini postelji, razen Kiki ker ima grdo navado markiranja in mora spati na terasi.
Andi ima ogromen ograjen prostor z izolirano pasjo uto, ki ga koristi, kadar smo v službi. Ko smo doma je izpuščen in mi sledi skoraj kot senca. Je čipiran in cepljen, dobiva tablete proti notranjim zajedavcem in ima ovratnico proti klopom in bolham. Večere in noči preživlja na kavču kjer se po navadi stlači med naju s Sebastjanom in se do onemoglosti crklja.