Vsaka od njih je prišla po svoje. Nobena ni odšla brez zgodbe.
Že kot majhna deklica sem imela zelo rada živali, ne samo hišne ampak tudi tiste večje domače. Vendar jih iz različnih razlogov nikoli nisem smela imeti. No imeli smo muco ampak, jaz sem vedno želela nekaj svojega.
Prva samo moja žival, je črno bela muca Kiki. V mojem srcu ima zelo posebno mesto saj je z menoj preživela najtežje trenutke mojega življenja. Njej je vedno skoraj vse oproščeno. Z mano je še danes in je prava kolovodja našega živalskega sveta. Leto kasneje sem od Babice vzela še muco Hano, saj ni več mogla skrbeti zanjo. Hana je bila že takrat stara 9 let. Danes pa je 17 letna carica, ki pred vrta ponosno prinese miš ali slepiča.
Ko sem spoznala Sebastjana je imel dva čudovita tigrasta muca Tigra in Murija, ki sta sedaj stara 11 let. Oba sta zunanja muca, polno ju je po vasi, vendar se z veseljem vračata domov. Sebastjan je imel tudi veverička Darvina, ki se je kasneje odselil k njegovi bivši. Njegova hčerka ima zajčka Beka, ki bo glavni lik ene izmed naslednjih objav.
Tu so še naše živali. V bistvu so bolj moje, pa še vedno naše. Prva je prišla Bučka mala oranžna kepica. Bučka je neverjetno tolerantna mačka. Sprejme vse, prenese vse. In pri družini s toliko člani je vse res veliko. Za Bučko je prišel Blacky, moj čudoviti pridni zajec, ki te prepriča v to, da potrebuješ še enega zajca, ker je ta tako neverjeten. Malo za Blackyjem je prišla še Brawni, ki je zajčica Sebastjanove najmlajše hčerke. Šele z njo sva ugotovili, da imajo vse živali imena na črko B.
Sledili so Biba, moja bela modrooka zajčica, ki je zakrivila največ lužic in čiščenja in pri kateri rečeš zajčkov ne bom več imel. Hrček Boris, ki je ruski pritlikavi hrček in je uspel že prvo noč izvesti pobeg, da sem ga komaj uspela najti, pri tem pa raztavila polovico dnevne sobe. Ter Bobba in Blinky, ki sta naši prvi podgani. Podgani si je želel Sebastjan, ker je bil prepričan, da tako bizarne živali ne bom želela imeti, pa se je malo uštel. Saj ni vedel, da sem si jih potiho vedno želela imeti.
Hrčka si je želela tudi moja hčerka zato je dobila hrčico Bistro, ki pa je žal ni več med nami. Bistra je bila navadni hrček in je zelo rada gonila svoje kolo ali pa se podila sem in tja v svoji tekalni krogli. Hčerka je z mojo pomočjo zanjo lepo skrbela, zato nas je njena smrt presenetila in zelo potrla. Ker sem se po Bobbi in Blinky še bolj zaljubila v podgane sta prišli še Brita in Breza, ki sta si tako podobni, da ju ločim samo jaz.
Kot zadnji je ne dolgo nazaj prišel naš Andi, kuža, ki prihaja z zgodbo in namenom.
Vsaka od teh živali ima svojo zgodbo. Nekatere so zabavne, druge malo manj. Med njimi so zajec, ki je bil zajklja, hrčica po imenu Boris, podgana, za katero sumim, da vodi kriminalno združbo, in kuža, ki me je naučil, da včasih ne dobiš tistega, kar iščeš, ampak tisto, kar potrebuješ.
O njih pa kdaj drugič.