On gre pomagat drugim. Jaz pa doma čakam, da se vrne.
Zvok, ki nažene strah v moje kosti je zvok pozivnika. Takrat vem, da bo sedel v avto in se odpeljal. Da bo reševal nekoga, ki ga sploh ne pozna. Požar, poplava, tehnična pomoč,… Sploh ni pomembno. On samo gre. Doma pusti ženo in otroke in gre. Moja glava in razum vesta, da so za njim leta urjenja, da ve kaj mora delati in da je varnost prva. Moje srce? No to je druga zgodba.
Sebastjan o intervencijah redko govori pa še takrat mi stvari predstavi kot sprehod v parku. Zakaj? Zato ker ve, da se potem sekiram in ko in če izvem kakšne podrobnosti o intervencijah se sekiram še bolj. Zakaj? Najprej zato ker je moj mož na intervenciji delal neko, zame potencialno nevarno stvar, potem pa še zato, ker se z mano o tem ne želi pogovarjati.
Jaz nisem gasilka, najbrž tudi nikoli ne bom. Iskreno? Najbližje uporabi gasilnika sem bila na požarnih vajah v srednji šoli. O gasilstvu vem samo to kar mi je povedal moj mož. Zelo dobro pa vem kako je biti žena enemu od njih. Sebastjan je prostovoljec, pa me vseeno stisne v prsih vsakič, ko sede v avto in se odpelje. In vedno se vprašam kako se počutijo tiste ženske katerih možje so poklicni gasilci. Kako se soočajo s tem?
Pa da ne bo pomote svojega moža ljubim in nikoli mu ne bi rekla ne smeš iti. Zanj je pomoč drugim kot zrak, ki ga diha. Si želim, da ne bi šel? Absolutno. Bi mu to preprečila? Nikoli. On dela to, kar smatra za svoje poslanstvo, jaz pa doma čakam nanj s pol diha in strahom v srcu.