Ampak sem ga vseen naredila
Pridejo trenutki, ko se mi zdi, da imam več projektov, kot časa. Vedno jih nekako žongliram in organiziram. Nato pa pride trenutek, ko vse stvari nekako počakajo. Res je, da obstaja kup stvari, ki jih moram narediti, čaka prikolica, vrt in nato pride… Terasa.
To je kraj kjer preživim veliko svojega časa, pa naj bo to igra s hčerko ali večerni pogovori s Sebastjanom, branje knjige, pisanje bloga… Gledam kotiček, kjer imamo vsako leto postavljene rože, gledam mizo na kateri ustvarjam. No to je nekaj kar moram urediti. To bi lahko bilo lepše. In vsi vemo kako se končajo takšne zgodbe.
Pospravim in počistim mizo, uredim kotiček, ki je namenjen rožam. Prestavim nekaj gajbic, prestavim nekaj rož. Ena stvar je vodila v drugo in preden sem se zavedala, je bil kotiček videti povsem drugače.
Kar pa je pri vsem tem najbolj zanimivo je to, da terasa tudi prej ni izgledala slabo ali neuporabno. Bolj se je šlo zato, da sem si želela ustvariti prostor kjer se bom počutila dobro. Ko sem stopila korak nazaj in si ogledala svoje delo sem bila z njim zelo zadovoljna. Kotiček ni popoln je pa moj.
Med rože, lesene gajbice in vse ostale drobnarije sem uspela povsem nevsiljivo umestiti tudi posodico z vodo za živali. Verjetno je večina sploh ne bo opazila, meni pa pomeni, da je kotiček zdaj res naš.
V njem se najde prostor za vsakega. Za naju s Sebastjanom in za najine večerne pogovore, za igro s hčerko in za naše živali.
